____________________________________________________________________

Matej Avbelj: Zgraditi moramo svobodnega posameznika, ki bo odgovoren, ki bo razmišljal s svojo glavo

“Manjka nam elana in udarnosti. Potrebujemo pa tudi kapital in ekonomsko svobodo. Če ni zasebne iniciative, ki bo podprla tvoje ideje, te ostanejo na papirju. Tega pri nas ni, ker ni razpršenega svobodnega zasebnega sektorja, ki bi podpiral tiste ideje, s katerimi se strinja,” ob razmišljanju, kje je Slovenija in kam gre, poudarja pravnik Matej Avbelj.

“Obstoječa politika dela tako, da krepi svoja radikalna jedra in vodi na volitve tiste, ki so prepričani o svojem prav in bodo v prihodnje še bolj prepričani. Takšna politika ne more pripeljati Slovenije na bolje.”

Posvet ob 30. obletnici 57. številke Nove revije, ki so ga organizatorji poimenovali “Prispevki za slovenski nacionalni program II”, je dal iztočnico za razmislek o tem, kje je Slovenija danes in kam želi.

O tem smo se pogovarjali s pravnikom Matejem Avbljem, ki pripada mlajši generaciji soustvarjalcev “druge” 57. številke Nove revije.

Skupaj z avtorji prvotnih prispevkov za slovenski nacionalni program ste po 30 letih zapisali nekakšen nov nacionalni program. Je to tisti program, ki ga Slovenija danes potrebuje?
Prispevki za nacionalni program II so po mojem zelo pomembni, ker ustvarjajo most med zgodovinskim izročilom Nove revije, ki je vrednostni temelj slovenske ustavnosti in zaokrožuje prispevek neke generacije, kot je rekel Peter Jambrek, k slovenstvu in to slovenstvo končno odpira navzven, h konstruktivni zgodbi.

Do zdaj smo predvsem razdirali. Razdreti smo morali Jugoslavijo, razdreti smo morali ostaline totalitarnega režima – to nam ni uspelo. Ker nam ni uspelo, se zdaj ukvarjamo z Evropsko unijo, s pomočjo katere bi lahko morda izboljšali tudi Slovenijo.

Sicer pa je mlajša generacija, ljudje do 40 let, pred leti že napisala prispevke za nov nacionalni program. Imenovali so se Evropska Slovenija in so po mojem mnenju danes še mnogo bolj aktualni kot tedaj, ko so nastajali.

Kako Sloveniji uspeva v evropskem kontekstu?
Za zdaj nam še ne uspeva. Toda dejstvo, da se je pojavila Ljubljanska pobuda, dejstvo, da se je akademska iniciativa prelila v politične, državniške vode, je izjemno pomembno. To nasprotovanje ali norčevanje, češ, kaj bo majhna Slovenija lahko prispevala Evropski uniji, kaže, da je to nekakšna nova iniciativa, ki bi lahko dobila učinek snežene kepe in zrasla v nekaj večjega.

Jean Monnet je pred 60 leti razumel, da se Francija lahko vzpostavi, konsolidira kot normalna država zgolj skozi prizmo evropske integracije. Če je to tedaj veljalo za Francijo, ko je bila bolj izdelana, institucionalizirana država, kot je danes Slovenija, to danes še toliko bolj velja za Slovenijo, kjer nikakor še nismo zgradili slovenske državnosti tako, kot smo se namenili.

"Ne more pa staro z oživljanjem starega ustvariti novega."

“Ne more pa staro z oživljanjem starega ustvariti novega.” Foto: Bor Slana

Na posvetu smo videli zlasti starejšo generacijo, enako je na splošno v Sloveniji. Lahko ta prinese kaj novega, svežega?
To je dejstvo v številnih evropskih državah, zlasti državah na jugu. To so gerontokratske družbe. To lahko prinese kaj novega ob domnevi, da bo staro podalo roko novemu in ga s svojimi izkušnjami iz preteklosti potisnilo naprej v prihodnost. Ne more pa staro z oživljanjem starega ustvariti novega.

Ali torej starejša generacija uspešno potiska mlajšo naprej?
Krog ljudi, ki danes predstavlja ta zbornik, upoštevaje njihov doprinos h gradnji slovenske državnosti, je zelo odprt do mlajših. Mnogo bolj odprt kot kateri drugi krogi, še vedno trdno zasidrani zlasti na slovenskih univerzah, kjer bi se morala ustvarjati nova intelektualna jedra, ki se močno trudijo, da se mlajše generacije in njihove ideje ne prebijejo v ospredje.

V katero smer gre danes Slovenija?
Gremo v smeri sreče, to veste, ne? (smeh, op. p.) V resnici je pa naša Slovenija v mrtvem teku in se premika k temu, da se nič ne zgodi, da stvari ostanejo take, kot so bile.

Predsednik vlade vodi vlado, ne vlada državi. Na splošno je moj občutek, da gre za mrtvi tek, katerega cilj je, kot je rekel Aleš Maver, da bo v teh krajih vedno vse po starem.

Ta status quo je nevzdržen in ga je treba prebiti. Vendar pa ne na način, nad katerim se zdaj navdušujejo preštevilni –  med njimi gospodje Orban, Kaczynski ali Trump. Torej tako, da se v prihodnost premikamo tako, da gremo nazaj v preteklost.

Kakšen je torej vaš predlog? Kako naprej?
Tako, da se spopademo z izzivi, ki nas resnično obkrožajo. Ti izzivi presegajo okvire nacionalnih držav. Zahtevajo sodelovanje držav in ljudi onkraj meja.

Pri pospravljanju domače hiše pa je treba poskrbeti za tiste pogoje, ki jih zahteva slovenska ustava: vzpostaviti delujočo pravno državo in na njej ekonomsko svobodo, ki je temelj vsake druge svobode.

Zgraditi moramo svobodnega posameznika, ki bo odgovoren, ki bo razmišljal s svojo glavo in bo pripomogel k ustvarjanju boljšega jutri.

"Krog ljudi je danes zelo odprt do mlajših. Mnogo bolj odprt kot kateri drugi krogi, še vedno trdno zasidrani zlasti na slovenskih univerzah, kjer bi se morala ustvarjati nova intelektualna jedra, ki se močno trudijo, da se mlajše generacije in njihove ideje ne prebijejo v ospredje."

“Krog ljudi je danes zelo odprt do mlajših. Mnogo bolj odprt kot kateri drugi krogi, še vedno trdno zasidrani zlasti na slovenskih univerzah, kjer bi se morala ustvarjati nova intelektualna jedra, ki se močno trudijo, da se mlajše generacije in njihove ideje ne prebijejo v ospredje.” Foto: Bor Slana

“Treba je.” Kdo bo to izvedel?
Vsak po svojih močeh na svojih področjih, na katerih ima znanje. Naloga tistih, ki se gredo politiko, je, da to ustvarijo v politiki. Vendar pa, na žalost ali na srečo – odvisno od tega, kaj si želite, za zdaj tovrstne politike v Sloveniji ne vidim.

Zato je za tiste, ki si želijo ustvariti boljši jutri, v slovenskem političnem prostoru ogromno prostora. Zeva velikanska praznina, ki naravnost kliče po tem, da nekdo uresniči tisto, kar so zapisali v 57. številki Nove revije, v slovensko ustavo in k čemur smo se zavezali, ko smo vstopili v Evropsko unijo.

Toda politiko ustvarjajo volivci. Si želijo tako spremembo?
Vemo, da skoraj več kot 50 odstotkov volilnega telesa ostaja doma, kar pomeni, da so volivci razočarani nad trenutno politično ponudbo. Obstoječa politika pa dela tako, da krepi svoja radikalna jedra in vodi na volitve tiste, ki so prepričani o svojem prav in bodo v prihodnje še bolj prepričani. Takšna politika ne more pripeljati Slovenije na bolje.

Po optimističnem scenariju se lahko iz te tihe večine razvije takšna Slovenija, kot sem jo opisal. Po pesimističnem scenariju pa je 25 let in več ustvarjanja, gnetenja slovenskega narodnega telesa na način, kot smo ga poznali, ustvarilo ravno takšno državo, kot jo imamo. Ta popolnoma ustreza svojemu ljudstvu.

V takem primeru je stvari nemogoče reformirati, ker ljudstva ne moreš zamenjati, revolucije pa se seveda ne gremo. Voditelji, politika, institucije so zgolj ogledalo družbe. To je pesimistični scenarij, ki pa omogoča izselitev: ali v notranjost ali v zunanjost.

A treba je ostati optimist.

Vir

__________

“Značilne za pretirano odgovorne in pretirano zanesljive ljudi”

“Stres je v bistvu doživljanje tesnobe. Je vrsta strahu in jo v telesu čutimo kot suha usta, napetost, razbijanje srca, tresenje in tako naprej …” pojasnjuje klinična psihologinja Aleksandra Meško.

(Foto: Saša Despot)

Izdali ste knjigo “Ko ti črna mačka prečka pot”, ki je namenjena ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo in njihovim svojcem. Za kakšne motnje gre?
Knjiga govori o obsesivno-kompulzivni motnji, ki je ena vrsta anksiozne motnje. Poznamo več vrst anksioznih motenj, to je ena izmed možnih. Za anksiozne motnje je značilno doživljanje različnih vrst strahu, na primer zaskrbljenosti, panike, tesnobe, treme in podobno. Za obsesivno-kompulzivno motnjo pa je značilno, da imajo vsiljive misli ali predstave, impulze … Na primer: “Kaj, če bom nekoga udaril?” Ali pa: “Kaj, če se bom v javnosti kar slekel?” Ali: “Kaj, če bom vrgel otroka čez ograjo balkona?”

Druga značilnost obsesivno-kompulzivne motnje je, da začne oseba za zmanjšanje strahu ob teh mislih delati določene postopke … Nekdo, ki ga je na primer strah, da se bo okužil z bakterijo, ima mogoče določene postopke umivanja. Nekdo, ki se boji, da bo zaradi odprtega štedilnika nastal požar, bo imel na primer določene postopke preverjanja, ali je zaprl štedilnik, se večkrat vrne v hišo in preverja.

Ti postopki se lahko razvijejo tako močno, da je človek skoraj cel dan v nekih ritualih. To so lahko tudi miselni rituali. Če oseba vidi neko nesrečo, si na primer v domišljiji takoj prikliče mirno pokrajino, v mislih prešteje do srečne številke, izreče citat ali kaj podobnega. S tem postopkom želi preprečiti, da bi se zgodilo kaj nevarnega. Zato sem dala knjigi naslov: Ko črna mačka prečka pot. Za vraževerne namreč velja, da prinaša črna mačka nesrečo. Zato se trikrat pljune čez ramo in se s tem postopkom izniči strah, da bi se nam zgodila nesreča. Pri teh ljudeh pa se lahko ti postopki tako razvijejo, da jim lahko dnevno vzamejo več ur časa. To pa močno zmanjša kvaliteto živlejnja.

Kako pogoste so obsesivno-kompulzivne motnje?
V splošni populaciji eden do dva odstotka, zadnji podatki za EU za anksiozne motnje pa kažejo, da za njimi trpi okoli 14 odstotkov splošne populacije. Anksiozne motnje čez desetletja naraščajo tudi zaradi našega hitrega načina življenja, potrošništva , ko hočemo takojšnje zadovoljitve. Temu kar rečemo stres, je v bistvu doživljanje tesnobe. To je vrsta strahu in jo v telesu čutimo kot suha usta, napetost, razbijanje srca, tresenje in tako naprej … In tega je vedno več. Zato lahko te osebe dobijo panične napade, so kronično zaskrbljene …

To je po eni strani odvisno od naše družbe, po drugi strani je pogojeno tudi s tem, kako smo oblikovani kot oseba. Bolj smo dovzetni, če imamo na primer zelo visoke kriterije lastne vrednosti, živimo zelo v skladu s pravili, moramo biti delavni, pridni … Te motnje so povezane z določenimi osebnostnimi lastnostmi, ti ljudje so pretirano odgovorni, pretirano zanesljivi, perfekcionisti …

Perfekcionizem pomeni, da želimo narediti vse natančno, vse popolno, se bojimo narediti kakšne napake, ker je napaka za nas katastrofa. Taka lastnost je pretirana lastna samokritika, pretirana ustrežljivost, skrbi nas, kaj si bodo o nas mislili drugi … In tako živimo v skladu s tem, kar nam ta pravila narekujejo. Zato smo dosti bolj nagnjeni k doživljanju tesnobe, ker so mnoge življenjske situacije, v katerih se znajdemo, za nas zelo zahtevne. Tesnobo pa ljudje doživljamo prav v tistih situacijah, ko ne verjamemo, da bomo kos nalogam, ki so pred nami. Ko menimo, da so naloge prezahtevne. Če je oseba zelo odgovorna, zanesljiva in prefekcionistična in dobi težko nalogo, se bo zelo gnala, da bo nalogo uspešno opravila. To pa bo praznilo njene baterije. Tesnoba je lahko znak, ki začne osebo opozarjat, da je preveč pridna in da ji to prazni baterije.

(Foto: Saša Despot)

Kdaj je tako hudo, da moramo poiskati strokovno pomoč? Mislim na anksiozne motnje.
To je vedno takrat, ko se začne tesnoba pojavljati vsak dan, ko nam vzame nekaj ur dnevno, če traja dva, tri tedne. Tedaj je smiselno, da se obrnemo na strokovnjaka. Ali je to splošni zdravnik, psiholog, psihiater. Ljudje se kar hitro obrnejo po pomoč. Predvsem tisti, ki imajo zaradi tega panične napade. Ker so to zelo neprijetna stanja in z njimi težje shajamo. Strokovno pomoč poiščemo vedno takrat, ko je naše vsakdanje funkcioniranje in življenje zaradi tesnobe zelo sprememnjeno …

Mogoče pa gre za drugo stvar, da je otrok preveč zaščiten, preveč varovan in je vsaka nova situacija zanj zelo zelo stresna.

Klinična psihologinja Aleksandra Meško

Kakšno vrsto pomoči priporočate? Pomoč v javnem zdravstvu je težko dostopna …
Tako je. V javnem zdravstvu naj bi nam bili za takšne težave na razpolago psihiatri, psihologi, klinični psihologi, a tu naletimo na dolge čakalne dobe. Druga možnost je, da obiščemo kakšnega psihoterapevta v privatnem sektorju, tukaj  pa moramo biti zelo izbirčni, saj niso vsi pristopi primerni. Za to vrsto težave so primerni novejši pristopi v kognitivno-vedenjski terapiji.Ko pridemo do kognitivno-vedenjskega terapevta, moramo biti pozorni tudi na to, ali uporablja bolj tradicionalne pristope, kot je na primer preusmerjenje pozornosti, relaksacijske vaje in tako dalje. Ti pristopi za te vrste motenj že dolgo niso več primerni.

Obstajajo namreč bistveno bolj učinkovite metode za te težave. Po starih pristopih si želimo na nek način izbrisati to anksioznost, po novih pristopih pa imamo metode, ko se učimo sprejemati tesnobo in se malce distancirati od zastrašujočih misli. Tukaj je terapevt odgovoren, da pomaga človeku razrešiti težave. Izkazalo se je, da bolj kot odganjamo tesnobo ali kakšno drugo čustvo, bolj ga s tem poglabjamo. Ti principi so v zanjih petnajstih letih spremenjeni, ker teh čustev nočemo samo radirati. Obstajajo posebne tehnike, s katerimi sprejemamo in toleriramo čustva, raziščemo razloge, zakaj so se začela pojavljati, morda moramo spremeniti način življenja in odnose z ljudmi okoli nas. Terapevt pomaga osvetliti ozadje teh simptomov. Tako bo tesnoba sama izzvenela …

So anksiozne motnje ozdravljive?
Če pridete s temi težavami k psihiatru, boste vedno dobili antidepresiv. To je zdravilo prvega izbora, ki poskuša človeku pomagati, da se organizem malo umiri. Ponavadi pa to ni dovolj. Bolje je, da imamo poleg še neko psihološko obravnavo. Da prepoznamo razloge, zakaj se je vse to začelo, da se ne vrtimo v začaranem krogu podkrepljevanja te tesnobe. Ti načini obvladovanja na dolgi rok zadevo samo poglobijo. Vedno dobimo najboljše rezultate, ko ob zdravilu poiščemo še primerno obliko psihoterapije. Načeloma so te težave čisto razrešljive. Na to pa vpliva tudi to, koliko je oseba pripravljena na spremembe v življenju, koliko je pripravljena tvegati, odvisno je od vztrajnosti in motivacije. In če se to dvoje združi, je to popolnoma ozdravljiva zadeva.

Obsesivno-kompulzivna motnja … Kdaj bi morali tu obiskati zdravnika? Če pljuvamo čez ramo, ko vidimo črno mačko, to najbrž še ni bolezensko?
Ne to ni, seveda ni. To je bil samo primer (smeh). Strokovno pomoč poiščemo, ko smo opazili, da so se ti rituali razširili, ko nam ti rituali vzamejo uro ali dve časa na dan. Ampak ponavadi ljudje kar hitro pridejo po pomoč, ker bi se radi znebili teh postopkov. To je njihova motivacija. Žal pa ne dobijo vedno prave oblike pomoči … Če bodo šli v psihoanalizo in bo takšen pristop zelo usmerjen na preteklost, nimamo veliko možnosti, da se s takšno težavo izkopljemo iz tega. Ali pa pridejo k psihiatru, ki ima vsak dan v ambulanti 20 ali več ljudi, kjer mu bodo dali zdravila in ga ponovno naročili čez en mesec. Če bo bolje, bo. V nasprotnem primeru zamenjajo zdravila … Saj ne, da psihiatri ne bi želeli ljudem nameniti več časa, ampak včasih ne zmorejo zaradi sistema.Kaj pa, ko se anksiozne motnje pojavijo pri otrocih, kaj storimo?
Pri otroku je vedno smiselno delati skupaj s starši. Da skupaj s starši opredelimo, ali otrok doživlja kakšne pritiske, so za pritiske krivi starši, jih doživlja v šoli, med vrstniki … Da vidimo, ali je smiselno malo popustiti. Mogoče pa gre za drugo stvar, da je otrok preveč zaščiten, preveč varovan in je vsaka nova situacija zanj zelo zelo stresna. In tako skupaj ugotovimo, kako mu pomagamo, da sprejema nove situacije … Najbolje je delati skupaj s starši.

Vir

______________

Kdo vse izkorišča osebni stečaj za odpis milijonskih dolgov ? KLIK

______________

JAVNI SEKTOR…

Da je slovenski javni sektor preobsežen, predrag in neučinkovit, se strinjajo malodane vsi. Tudi večina levičarjev, ki ga sicer brani na vse kriplje. Z njim se v podobi javnega uslužbenca na drugi strani okenca skoraj dnevno srečuje slehernik, običajne posledice so, da mora vzeti kakšno izmed pomirjeval ali se ga do nezavesti nažgati. A obstajajo različni tipi javnih uslužbencev; eni so bolj škodljivi, drugi manj.

Tip št. 1: Črnogorec

Gre za najbolj razširjen tip javnega uslužbenca. Nihče ne ve, kako so zašli v javni sektor, običajno še sami ne. »Kar zgodilo se je,« odgovarjajo, čeprav kasneje, po treh ali štirih kozarcih piva, priznajo, da niso nikjer drugje dobili zaposlitve. Ker pa so poznali ali sestrično od prijateljeve tete ali ljubico bratovega osnovnošolskega prijatelja, ki so že vedrili v pisarnah, so se navdahnjeni odločili, da se žrtvujejo za skupnost.

Zaradi omejenih fizičnih in mentalnih sposobnosti so ves čas utrujeni. Ne od dela, ampak od spanja. Zato imajo po zgledu Črnogorcev (od tod ime tega tipa) poleg postelje vedno stol. Ta služi, da se po utrujajočem spancu spočijejo. Ker imajo pač službo, to počno na delovnem mestu. Zelo so nezaupljivi do ljudi, ki uporabljajo besede, kot so delo, učinkovitost, varčevanje, višanje norme, uspešnost. Ker se jim ves čas nekaj dogaja, je količina njihovega opravljenega dela obratno sorazmerna s številom prigod, ki jih mora povedati sodelavkam in sodelavcem. In če šef (glej tip kolesarja) opazi, da je namesto treh vlog na teden rešil samo dve (ja, zgodi se), se pravi, da ni izpolnil norme, in malce povzdigne glas, si tip Črnogorca misli: »Ne morem biti tako malo plačan, kot lahko malo delam.«

Črnogorci zelo redko napredujejo. Domnevno večja odgovornost pomeni tudi večjo telesno obremenitev. Zato se jim niti ne ljubi, niti nimajo časa. Če že, gredo za stopničko po hierarhični lestvico navzgor običajno ženske. Zanje napredovanje pomeni, da bodo s sodelavkami v istem rangu med delovnim časom namesto v kitajski trgovini pod Figovcem kupovale v H&M na Čopovi ulici, kavo pa namesto v pasaži Nebotičnika pile v hotelu Slon. Količina opravljenega dela se jim zato ustrezno zmanjša.

Za Črnogorca je vse, kar ne zadeva neposredno njega in od česar ne more imeti koristi, nepotrebna izguba časa in brezvezno trošenje energije. Edina dilema na katerokoli življenjsko vprašanje je, kateri stol je najbolj udoben zanj. Če bi ta tip od nekdaj vladal planetu, bi največji tehnološki dosežek ostal kremen, s katerim bi poskusil zakuriti ogenj. Brani se namreč novosti in dela po načelu: nič od novega ni dobro.

Črnogorec je pogost zmagovalec tekmovanja »Počasneje pač ne gre«.

Kje jih najdemo? Kot po čudežu so enakomerno razporejeni po celotnem javnem sektorju.

Tip št. 2: Kolesar

Kolesar sicer nima večjih sposobnosti od Črnogorca, a je bolj ambiciozen. Želi postati karierni javni uslužbenec, a njegov skrajni doseg je, da prileze do podšefa ali pomočnika podšefa nepotrebnih uradov. Če je dovolj vztrajen, ga šef, samo da se ga otrese, imenuje za šefa nekega oddelka, kjer je delavec, namestnik podšefa, podšef in šef hkrati. Ima pa na vratih napis – šef. Kar mu povsem zadostuje, saj je njegova edina naloga, da skrbi za lončnice, ki jih je mama nadrejenega prinesla v urad, da bi se sinček počutil kot doma.

Kolesar je izredno hvaležen uslužbenec. Klanja se nadrejenim, tlači podrejene. Zanj je značilno, da ima povsod oči. Tako je o vsem na tekočem, kar mu lahko pomaga pri naslednjem kariernem skoku. Gre za mojstra tožarjenja in ovaduštva, deluje po principu, da je le najbolj tabloidna novica dovolj dobra za šefa. Ure in ure se lahko pogovarja z nadrejenimi, a v svoji pripovedi od začetka do konca ne ponudi rešitve za problem, ki si ga je običajno sam izmislil. Zase meni, da je bolj pameten; tako od nadrejenih kot od podrejenih. Če prvim tega ne da vedeti, drugim z veseljem vsak dan kaže svoj intelektualni talent. Imeti kolesarja za prijatelja je podobno, kot bi imel Bruta za brata, s tem, da ti sploh ne pusti izreči: »Et tu, Brute?«

Kolesar je v resnici zelo žalosten tip. Prihaja iz nižjih razredov na družbeni lestvici, za šefa se je navajen metati pod gosenice tanka. Ker se boji, da bi izgubil službo, se v svoji karieri razvije v osebo, ki je slepo pokorna nadrejenim in agresivna do podrejenih ali sebi enakih. Ko ga šef potrebuje, ga sploh ni treba klicati, ker je že pri njem. Če kot dobri služabnik deluje dovolj dolgo, si lahko obeta ugodno upokojitev. Nato do konca življenja ob kozarcu vina s svojimi zgodbami mori vse, ki mu pridejo blizu.

Kje jih najdemo? Največ jih je po uradih občinske, javne in državne uprave.

Tip št. 3: Karantanec

Karantanec je tip javnega uslužbenca, ki trdi, da njegovi predniki niso javni uslužbenci samo od 8. stoletja naprej, se pravi od časa pokristjanjevanja, ampak še iz časov, ko je Ötzi spregledal markacijo in se izgubil v Alpah. Karantančevi predniki so takrat prvič v zgodovini poizvedbo izklesali v kamen in uradno razglasili pogrešano osebo. Ta dokaz se je sicer izgubil, a kljub temu imajo on in njegovi potomci neodtujljivo pravico, da so na vodilnih mestih v javnem sektorju do konca sveta. Ötzija so sicer našli 3.600 let kasneje, za kar si zasluge lasti prav ta tip javnega uslužbenca: ni važno, koliko časa smo ga iskali, važno je, da smo ga našli. Tak je tudi občutek, ko stojiš pred Karantancem.

Karantancu pogosto očitajo, da položaj zaseda ne glede na znanje in sposobnosti. Na očitke, da dandanašnja očkova punčka nima pojma, kaj naj dela v uradu za urejanje prostora, saj ne loči tlorisa od narisa, pozna pa vse L’Orealove lake za nohte, običajno odgovarjajo z ofenzivnimi vprašanji kot: »Sploh veš, kdo je bil njen prapradedek?« Ali: »Sram te je lahko, ker ne veš, da se njena družina ukvarja s popisom nepremičnin, od kar je bil Črtomir krščen pod slapom Savica!«. Pri tem se sklicujejo na nekega prednika, za katerega so slišali le oni in nihče drug. Bil naj bi izumitelj, saj je patentiral tako gibanje uradniške desne roke, da se je hitrost premikanja dokumentov iz enega konca mize na drugega povečala in zdaj ni enaka času, ki ga polž potrebuje, da obkroži lubenico, ampak času, ki ga potrebuje, da obkroži paradižnik. Bil naj bi v širšem krogu kandidatov za Nobelovo nagrado za fiziko, a po krivici ni prišel v ožji izbor.

Komunisti so Karantance po 2. svetovni vojni skoraj iztrebili, a so hitro spoznali, da se lahko od njih marsikaj naučijo, zato so se med seboj začeli ploditi. Rezultat mešanja je čaščenje nezdružljivih božanstev: poleg Valjhuna častijo tudi Tita. Ker se bojijo izumrtja, se še bolj množijo. Če so včasih to počeli v imenu kremplja karantanskega orla, se zdaj umetno oplajajo, kar si zamišljajo kot laboratorij, v katerem se jajčne celice oplodijo z umetnim peterokrakim spermijem.

Kje jih najdemo? Najpogosteje kot vodje referatov in oddelkov po vsem javnem sektorju.

Tip št. 4: Emeritus

Emeritus (častni, zaslužni) je tip javnega uslužbenca, ki v javnem sektorju ostane ali vanj pride potem, ko njegov politični boter izgubi volitve. Ti položaji so rezervirani za ljubimce političark, šoferje ministrov, pisce diplomskih nalog državnih sekretarjev, frizerje predsednikov vlad, hišnike kliničnih centrov, tajnice v političnih strankah ter državne sekretarje in podsekretarje, ki bi zaradi volitev utegnili izgubiti dobro plačane službe.

Emeritus se vedno pritožuje, da je za svoje delo premalo plačan, saj je sodeloval pri vseh projektih in pobudah, čeprav je bil samo pisec zapisnika ali ker je bil na CC seznamu elektronske pošte. Čez noč izgubi spomin in ne ve več, kaj je desno in kaj levo. Po potrebi vpije »100-odstotno slovensko!«, čez noč se lahko spremeni v Sorosovega zagovornika odprtih mej. Pri novem gospodarju takoj prepozna, kaj bi bila zanj največja dodana vrednost. Tako preživi mandat do naslednjih volitev. Če ima srečo, ga star gospodar spet aktivira.

V očeh tega tipa javnega uslužbenca je njegova kariera ves čas ogrožena s strani služabnikov novega političnega šefa, ki so se združili, da ga uničijo. Zato kot Šeherezada vsak dan pripoveduje zgode in nezgode svojega bivšega političnega botra. Ker se zdi samemu sebi pomemben, rad pove, da ga ne sledi samo domača tajna služba, ampak je na očeh Cie, masonov, Nata, Evropske komisije in kuharice župnika iz bližnje župnije.

Kje jih najdemo? Po vseh ministrstvih, paradržavnih skladih, javnih agencijah, univerzah in kliničnih centrih.

Tip št. 5: Filozof

Filozof je tip, ki je študiral družboslovje, a ker je bil nezaposljiv, je pristal v javnem sektorju. Je izobražen in artikuliran, pogosto ima pred imenom mag. ali dr. Včasih je naklonjen tudi zasebnemu sektorju, a le, ko ima od njega koristi. Tako večino časa porabi za pravičen boj za javno šolstvo in javno zdravstvo, čeprav ima njegova žena zasebno kliniko. A to ga ne ovira, saj njegove knjige, ki jih napiše, financira država.

Drži se načela, če nekaj ni uradno izrecno zapisano, tega ne naredi. Celo več. Če nekaj ni napisano, tega sploh ni mogoče narediti. In če te šef nikoli nič ne vpraša, nisi dolžan ničesar storiti. Kar pomeni, da šefu ni treba vedeti ničesar. Zato se ga filozof izogiba, z njim govori samo toliko, kolikor je nujno potrebno. Običajno takrat, ko potrebuje denar za kakšen svoj projekt.

Ker ga okolica ne razume dobro, ves čas išče zarote: kapitalizem je zarota, neoliberalizem je zarota, laissez-faire je zarota. V njihovih glavah je edini kraj, kjer prostovoljna menjava poteka po načelu prostega trga, boljši trg, mogoče še portal bolha.si. Vse drugo bi moral on nadzorovati. Zarote so namreč po njegovo usmerjene v uničenje javnega sektorja, in sicer tako, da bo mednarodna korporacija proizvedla super virus, ki bo ušel nadzoru in pokončal planet. Filozof se tega na nek način veseli, saj bo ob vseh svojih dosedanjih zmotah končno lahko dahnil: »Poglejte, sem vam jaz govoril o tem.« Ker gre za zaroto kapitalistov, bo seveda preživel samo zasebni sektor, kar bi bila za filozofa največja tragedija v zgodovini planeta.

Kje jih najdemo? Na fakultetah, na RTV Slovenije in raznih inštitutih.

Tip št. 6: Wannabe

Njihovo uspešnost ne ocenjujejo vodje oddelkov ali uradov, ampak politiki, ki so jih pripeljali. Zato je njihov ego tako velik, zaverovanost v intelektualne superiornost nad vsemi (tudi nad pripadniki iste sorte ljudi) pa tako neizmerna, da nikoli ne dokončajo tudi dela, ki so ga sami sebi naložili. So namreč kombinacija »želel bi, da sem« in »mislim, da sem«.

Domišljajo si, da pomagajo ljudem. Verjamejo, da so njegove rešitve najboljše, da je njegov način dela najboljši, a če kdo misli drugače, vidi v tem zaroto.

V službo pride prvi in odide zadnji. Sodelavci ga imajo za pridnega, dokler ne ugotovijo, da čas med prihodom in odhodom, ko bi moral biti na številnih sestankih, o katerih je govoril, ne preleži doma pred televizorjem. A pri roki ima vedno izgovor. Je glasen in veliko govori, a pogosto ne ve, o čem govori. Tudi drugih ne razume dobro, a se pretvarja, da jih. Če je uslužbenec na uradu za preprečevanje pranja denarja, umazan denar išče po pralnicah in čistilnicah. Če na občini sliši, da je nekdo snedel besedo, odhiti v trgovino, da bi kupil »besedo«. Če mu kdo reče, da je osel, se brž pogleda v ogledalo, ali morebiti ni res. Četudi se pretvarja, da vse ve, ga je najbolj na svetu strah, da česa ne bi razumel. To pa je okoli 99 odstotkov stvari, ki se dogajajo v sodobnem svetu.

Ko človeka tipa wannabe enkrat spoznaš, ti je težko simpatičen, čeprav se nato ves čas trudi, da bi dokazal nasprotno. To poskuša s humorjem, čeprav je zanj popolnoma brez smisla. To je podobno, kot se Jasna Murgel trudi s slovenščino. Imeti njega za znanca (Bog ne daj, da za prijatelja), je podobno, kot bi imel doma malezijsko podgano: najprej je zanimiva in simpatična, a bolj ko jo spoznavaš in več časa si z njo, pogosteje se vprašaš, zakaj je tvoje življenje tako sranje.

Predstavniki wannabe vedno zmagajo na tekmovanju »Tudi taki ljudje obstajajo«.

Kje jih najdemo? Na vseh ministrstvih in uradih.

Tip št. 7: Idealist

Idealist je javni uslužbenec, ki se zaveda, da je (neto) davkoplačevalec gospodar, on pa hlapec. Razume, da je njegova služba odvisna od uspeha zasebnega sektorja.

Je pravi gospod, vljuden v pogovoru s strankami. Deluje umirjeno, je izobražen, govori artikulirano, da ga razume še tako mentalno zaostal in funkcionalno nepismen državljan ali sodelavec. Ni mu težko ostati po delovnem času, da konča pregled vlog in spisov. Za to dodano delo ne zahteva nadur ali plačila v izrednem delovnem času.

Ne podpira sindikatov, ki zahtevajo večje plače za javni sektor, državo, za katero dela, vidi kot zahodno demokracijo, vladavino prava in tržno ekonomijo, sebe pa le kot majhen, nujno potreben del, ki je v pomoč državljanom.

Kje jih najdemo? Za zdaj nikjer.

Vir